Miomi

Miomi so najpogostejši benigni tumorji maternice. Najdemo jih kar pri tretjini žensk, največkrat pa se pojavijo med 35. in 45. letom starosti. Večinoma so nenevarni, možnost maligne alteracije je zelo majhna (0.1-0.5%). Manjši miomi so pogosto asimptomatski in jih odkrijemo slučajno pri rutinskem pregledu, večji pa lahko povzročajo različne težave, ki pa so odvisne od velikosti mioma in njegove lege.

Klinični znaki:

• močne ni dolgotrajne menstruacije
• boleče menstruacije
• izvenciklične krvavitve
• bolečine med spolnimi odnosi
• pogoste mikcije
• konstipacija
• občutek tiščanja v spodnjem delu trebuha
• bolečine v križu
• težave pri zanositvi
• spontani in/ali ponavljajoči splavi
• prezgodnji porod

Diagnostika:

S pacientko se najprej natančno pogovorimo o njenih težavah. Nato sledi ginekološki pregled in ultrazvočna preiskava, s čimer običajno postavimo že dovolj natančno diagnozo, da se lahko odločimo glede nadaljnjega ukrepanja oziroma zdravljenja. V primeru, ko diagnoza ni povsem jasna, pa se lahko odločimo za dodatne preiskave, in sicer MRI ali CT.

Zdravljenje:

Zdravljenje je vedno odvisno od težav, ki jih povzročajo, zato se o načinu zdravljenja vedno odločimo skupaj s pacientko. Pri manjših in asimptomatskih miomih se lahko odločimo za konzervativno zdravljenje (ultrazvočne kontrole na 6-12 mesecev, zdravila), v primeru težav pa je terapija praviloma operativna, lahko tudi v kombinaciji z zdravili. Način operacije je večinoma laparoskopska miomektomija (odstranitev mioma); v primerih, ko gre za zelo velike miome ali pa je le-teh v maternici zelo veliko, pa je potrebna odstranitev maternice.

Alternativa operativnemu je hormonsko zdravljenje, za katerega se odločamo večinoma v perimenopavzalnem obdobju, ko pričakujemo skorajšen nastop menopavze. V tem času je namreč hormonsko nesorazmerje (estrogenska dominanca) lahko vzrok za hitrejšo rast miomov, po končanem reproduktivnem obdobju pa naj bi se le-ta ustavila.